ZGODOVINA KOROŠKIH PODRUŽNIC SLOVENSKEGA
PLANINSKEGA
DRUŠTVA
1. Zilska podružnica 1900-1907
Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva leta 1893 se
je zanimanje za slovenske planine in gore začelo širiti tudi
med Slovenci na Koroškem. Dne 29.junija 1899 je bila otvoritev
planinske društvene sobe na Višarjah, katero je dal na razpolago
žabniški dekan Simon Inzko. Nemško-avstrijsko planinsko društvo
(DOEAV) je z vso silo delalo na tem, da v turistično-alpinističnem
pogledu dobi vso koroško obmejno gorovje na slovenskem ozemlju
v svojo delovno področje, da vsa pota in steze markira, postavi
izključno nemške potokaze in da na vseh slovenskih vrhovih zgradi
svoje koče. Kjer se je to posrečilo, se je kar vse ozemlje proglasilo
za nemško. Zaradi tega je planinstvo v tisti dobi imelo važne
narodno-obrambne naloge in je bilo delo SPD sestavni del borbe
za očuvanje slovenstva na Koroškem in obrezuspešenje germanizacijskih
ciljev Nemško-Avstrijskega planinskega društva. Prva podružnica
SPD na Koroškm je bila Ziljska podružnica, katera je bila ustanovljena
na pobudo nekaterih Ziljanov, med njimi deželni poslanec Franz
Grafenauer in Ivan Milonig, ter člani beljškega Slovenskega
omizja, med njimi Alojzij Knafelc. Ustanovni občni zbor Ziljske
podružnice je bil 18. januarja 1900 v Borljah na Zilji, katere
načelnik je postal Franc Grafenauer. Za njegovega namestnika
je bil izvoljen Ivan Milonig in za tajnika Alojzij Knafelc.Ob
ustanovitvi je društvo imelo 16 članov. Še v istem letu je bila
temeljito popravljena pot na Kamnitega Lovca in zaznamovana
pot z Lovca na sedlo Škrbinico. Člani podružnice so 31.7.1900
na Kamnitem Lovcu obesli slovensko trobojnico. Tudi v istem
letu je začel namestnik načelnika Ivan Milonig graditi planinsko
kočo na Zahomški planini, ki se je poimenovala Korenova koča.
Delokrog društva je bila sicer vsa Koroška, vendar se je njeno
delovanje v prvih letih omejilo predvsem na Kanalsko in Ziljsko
dolino. K društvu so pa pristopali Korošci iz vseh krajev Koroške.
Koncem leta 1901 je društvo imelo že 53 članov. Leta 1901 je
bila zgrajena pot na Veliki Najbos. Dne 15.8.1901 je bila otvoritev
Korenove koče na Zahomški planini. Sredi leta 1902 je društvo
kupilo v Zajzeri več kot 3 ha veliko senožet, kjer je bila že
za leto 1903 načrtovana postavitev planinske koče z imenom "Krnica".
Nadalje je bila zaznamovana pot iz Žabnic na Zahomško planino.
V letu 1903 je bilo društvo prvenstveno zaposleno s predpripravami
za gradnjo planinske koče v Zajzeri ter z nabiranjem sredstev
za ta podvig. Avstrijsko gozdno oskrbništvo je prepovedalo nadaljne
zgradbe in zaznamovanja poti v Zajzeri in na Višarjah. Jasno
je bilo, da si je hotelo Nemško-Avstrijsko planinsko društvo
rezervirati področje Zajzere zase, saj je tam postavilo svojo
kočo. Tudi v letu 1904 je bila glavna skrb zgraditev koče Krnice
v Zajzeri. Tekom leta 1904 so nasprotniki Slovencev na več krajih
uničili slovensko-nemške napise in kažipote. Končno je društvo
le dobilo gradbeno dovoljenje za postavitev koče, vendar so
vsi mogoči činitelji delali pri stavbi ovire. Radovoljni darovi
za kočo so popolnami odnehali in s tem je bila tudi zaradi pomanjkanja
potrebnih sredstev v nedogled odložena zgraditev koče v Zajzeri.
V letu 1904 je sekcija Avstrijskega turističnega kluba v Železni
Kapli vodila gonjo proti SPD in njeni ziljski podružnici. Dne
18. junija 1905 se je udeležilo okoli 100 Korošcev otvoritve
Kadilnikove koče na Golici.V letu 1906 je bilo delo usmerjeno
predvsem na Rož, kjer je začela delovati nova železnica in je
bilo potrebno ohraniti slovenski značaj te pokrajine. Hkrati
je bila osvojena najlepša pot na Obir. Žal pa je društvo izgubilo
skoraj vse člane beljaškega Slovenskega omizja, ker so bili
kot železniški uradniki, ki so bili zavedni Slovenci, po predlogu
narodnih nasprotnikov premeščeni iz Beljaka v Trst. Med njimi
so bili tudi tajnik Knafelc in predsednik slovenskega omzija
Ivan Hohmiler. SPD je zaznamovala 12 gorskih poti v bližini
železniških postaj od Žihpolj do Podrožce, napravljene pa so
bile poti čez Medvedji dol na Koroško, z Javornika na Stol in
z Jesenic na Kočno in v Sveče. Društevni član dr. Oblak je v
"Slovenskem Narodu" objavljal članke "Izprehodi
po Koroški Sloveniji". Ker je bil tajnik Alojzij Knafelc
premeščen v Trst, je bila prava sreča za razvoj slovenskega
planinstva na Koroškem, da je njega nasledil dr. Oblak. Knafelc
je živel na Koroškem od leta 1887 do 1906 in je do potankosti
poznal vse koroške doline in planine, tako da je bil starosta
koroških planincev. Med drugim je napravil karto o Rožu. Na
občnem zboru dne 23.2.1907 se je Ziljska podružnica preimenovala
v Koroško podružnico s sedežem v Celovcu. Za načelnika je bil
zopet izvoljen Grafenauer, za tajnika pa dr. I.C. Oblak.
2. Koroška podružnica 1907-1914
Za ozemlje od štajerske do italijanske meje je bilo premalo
delavcev in premalo sredstev. Na tem nepreglednem gorskem svetu
je delovalo več sekcij Nemško-Avstrijskega planinskega društva,
Avstrijskega turističnega kluba ter Prijateljev narave. Proti
tej armadi, ki je nemško pleskala našo domovino, je bilo na
razpolago 63 slovenskih planincev. Kljub temu so se prvič pojavljale
napisne table in markacije SPD ob poteh na Obir, Košuto, Stol,
Golico in Jepo. Ves oborožen aparat fevdalne posesti se je poganjal
v boj proti slovenskim kažipotom in markacijam. Ker se je tajnik
Oblak uveljavljal kot politik proti večinski konzervativni stranki,
ga je ta začela v glasilu "Mir" blatiti.Oblak je bil
v odboru edini, ki je vzel planinstvo resno. Boril se je proti
potujčevanju gorskih in ledinskih imen. Sam je zaznamoval poti
in nameščal dvojezične krajevne napise in s tem tako razdražil
narodne nasprotnike, da so ga v nemškem časopisu posmehljivo
napadli, češ da po Rožu hodi zveličar, ki maže drevesa in skale
ter misli, da bo s svojimi mazarijami spremenil nemški značaj
dežele v vindišarskega. Na občnem zboru dne 13.3.1910 dr. Oblak
ni bil več izvoljen v društveni odbor in je zato zapustil Koroško.Po
njegovem odhodu je društvo začelo hirati in z začetkom prve
svetovne vojne je prenehalo delovanje društva.
3. Doba po prvi svetovni vojni
V letih pred plebiscitom so bile ustanovljene pliberška, velikovška
in boroveljska podružnica. Za Pliberk je delovala podružnica
za Mežiško dolino, katere načelnik je bil notar dr. Senčar.
V Borovljah je delovala rožanska podružnica z načelnikom prof.
dr. Mišičem. Dne 14.1.1920 je bila ustanovljena Belska podružnica
za sodne okraje Železna Kapla, Dobrla vas in Velikovec, katere
načelnik je bil Milač. Načrtovana je bila ureditev planinskega
muzeja v Velikovcu. Posebna pozornost je veljala Obirju, Peci,
Klopinskemu jezeru, Velikovškemu Čezdravju ter Svinški planini.
Delo koroških podružnic SPD je nehalo s plebiscitom leta 1920.
Ločena od osrednjega SPD z razmeroma malim številom članov koroška
podružnica ni bila v stanju, da bi se preosnovala v samostojno
društvo.
SPD Celovec-naslednik nekdanjih koroških podružnic
Takoj po drugi svetovni vojni je bilo delovanje organiziranega
slovenskega planinstva na Koroškem obnovljeno v okviru Zveze
slovenske mladine in Slovenske fizkulturne zveze, zadj Slovenske
športne zveze. Med drugim so se prirejali izleti v planine in
že leta 1947 je bila s pomočjo selske občine načrtovana gradnja
koče v Košuti. Leta 1949 je bil postavljen križ v čast padlim
borcem za svobodo na Komnici. Ker Slovenska športna zveza pozneje
za planince ni imela pravega posluha, so se Franc Rehsmann,
Stanko Schellander in Lubo Urbajs odločili za obnovitev delovanja
koroških podružnic. Dne 11.1.1953 je bil ustanovni občni zbor
Slovenskega planinskega društva Celovec. Za predsednika je bil
izvoljen Lubo Urbajs, za podpredsednika Tonči Miklavčič, za
tajnika Danilo Kupper in za blagajnika Franci Brežjak. Leta
1968 je bila na planini Bleščeči s pomočjo gorenjskih planincev
postavljena Koča nas Arihovo pečjo. Leta 1984 je bilo društvo
sprejeto v Zvezo avstrijskih planinskih društev (Verband alpiner
Vereine Oesterreichs), včlanjeno je pa tudi v Planinsko zvezo
Slovenije.V času ortstafelšturma so narodni nasprotniki uničili
skoraj vse dvojezične kažipote na področju Bleščeče. Ker je
bila Koča nad Arihovo pečjo nekaterim trn v peti, so se ga hoteli
polastiti. Šele na Vrhovnem sodišču je bilo odločeno v prid
SPD Celovec. Lubo Urbajs je društvu predsedoval od leta 1953
do 1984. Nasledil ga je Franci Kropiunik do leta 1990. Od leta
1990 naprej pa predseduje Hanzi Lesjak.
zloženka 110 let SPD Celovec klikni
|
