Koča je bila v letu 2010 na zunanji strani v celoti obnovljena (na spodnjem delu strani so še druge slike)
Pristopnico za SPD Celovec najdete malo nižje.
ZGODOVINA PLANINSKE KOČE NA BLEŠČEČI PLANINI
Želja, da si slovenski koroški planinci zgradimo
svoj planinski dom, se je rodila takoj po drugi svetovni vojni,
še pred obnovitvijo naše planinske organizacije na Koroškem.
Že takrat smo si na območju Košute nad Selami ogledali primerno
zemljišče. Kljub pomoči s strani Kališnikovega Honza nismo uspeli.
Podobno je bilo pozneje na Mačenski planini, kjer je bilo zelo
prizadeven Blaž Singer. Več sreče smo imeli na planini Rožci,
kjer se je nam posrečilo dobiti v zakup pastirsko kočo šentjakobške
pašniške zadruge. Ko pa je ta povišala zakupnino, smo se predolgo
obotavljali in kočo je zakupil smučarski klub iz Vrbe. Končno
smo dobili ustrezno zemljišče na planini Bleščeči od lastnika
Kopanka v zakup. Še leta 1963 smo začeli trebiti grmovje okoli
ruševin nekdanjega Kopankovega gospodarskega poslopja. Leta
1964 smo se lotili zidov, jih poravnali in pripravili za betoniranje
betonskega venca. Leta 1965 smo v neugodnih razmerah nadaljevali
zidarska dela ob pomoči številnih gorenjskih planincev pod vodstvom
Franja Klojčnika. Nekega dne so žandarji ustavili nadaljno gradnjo.
Leta 1966 smo zaprosili za gradbeno dovoljenje, katero smo končno
dobili oktobra 1967. Pogodbeno smo bili v hudi časovni stiski,
saj bi morala biti koča končana najkasneje do oktobra 1968.
Kljub skrajno neugodni situaciji smo naročili izgradnjo lesene
koče pri podjetju Gasser v Bilčovsu. Šele v začetku septembra
1968 smo uspeli spraviti les do začetka grape Reke. Tam pa se
je pričel kilometer neprevozne poti do gradbišča. Posamezne
lesene elemente je bilo treba na ramenih znositi na planino.
Spet so nam pomagali številčni gorenjski planinci. V dobrem
mesecu je koča stala. Slovesna otvoritev naj bi bila že 17.
novembra 1968, vendar nam jo je preprečil novozapadli sneg.
Preložene otvoritve 1. junija 1969 se je udeležilo prek tisoč
planincev. Gradnja naše planinske koče je bil edinstven primer
tovariške in bratske pomoči gorenjskih planincev, brez katere
ne bi uspeli. Za gospodarja prve slovenske zamejske planinske
postojanke smo izvolili Jozeja Miklavčiča, pd. Ščedemnika (
povzetek prispevka Lubota Urbajsa iz knjige Na planine vleče
me srce ...100 let organiziranega planinstva na Koroškem).
Koča na Bleščeči
V naročju Jepe med gorami, planinska koča tam
stoji. Cvetoča trata jo obdaja in gorski potok jo hladi. Nekoč
tu kmet še njive je oral, za preživetje vsak dan trdo garal,
danes le še v pripovedi živi, saj tudi razvalin nikjer več ni.
S krvjo tu zemlja vsa je prepojena, za domovino v boju življenja
izgubljena. V planinski koči vsak bo zgodovino bral, kdor pod
streho njeno zavetja bo iskal. (Rozka Petschnig)
Bleščeča
Nad Arihovo pečino dom planinski tam stoji; v
soncu koplje se planina, v senci potok žubori. To prelepa si
Bleščeča, vrh Komnice te krasi; Skrita za teboj je Jepa-njej
sinovom up vedri. Kadar sonce se zakrije-senca pade na srce,
vedno vleče me v planine, k domu, kjer so nade vse. To prelepa
si Bleščeča, vrh Komnice te krasi; skrita za teboj je Jepa-njej
sinovom up krepi. Ko življenje mi ugasne, želja moja zadnja
bo: naj srce moje na Bleščeči v miru bi počivalo. (Franček Črnut)
Ohranimo jih, da ne pridejo v pozabo !
Slavni gornik dr. Julius Kugy je v zvezi s potujčevanjem
gorskih imen zapisal sledeče: "Heimische vom Volke gegebene
Bergnamen sind mit Liebe zu bewahren. Man muss sie aufsuchen,
wenn sie in Vergessenheit geraten sind und sie eifersuechtig
verteidigen, dass sie nicht eigenwillig geaendert oder kuenstlich
verunstaltet werden". Pomen teh besed naj si krepko vtisnemo
v naša srca in naj nam bodo vodilo, da domača imena ne pridejo
v pozabo. Mnogo naših ljudi ne pozna več domačih krajevnih in
ledinskih imen. V želji po ohranitvi domačih imen naj prikličemo
v spomin nekaj gorskih in ledinskih imen s področja Bleščeče.
Bleščeča (1080m) je dobila nemško ime Rossalm
šele po drugi svetovni vojni. Blizu planine Bleščeče se nahaja
studenec Solnice. Leta 1975 se je na zemljevidih znajdlo ime
Salzquelle. Hrib severno nad kočo se imenuje Humc/Humberg (1100m).
Vzhodno od njega je prepadna Arihova peč/Arichwand (1054m).
Najnižja točka med Arihovo pečjo in Humcem je Škrbina, skozi
katero vodi markirana pot iz Šentjakoba oz. Podrožce preko strmega
Pvazu na Bleščečo. Vzhodno od Bleščeče preko globoke grape se
dviga gorska gmota Gračenica/Gratschuetzen (Gratschenitzen).
Zahodno pobočje Gračenice se deli na severni in južni rob. Severni
se konča v Grlu, ozki grapi med Gračenico in Arihovo pečjo.
Ob večjem deževju preko Grla voda pada v slapu Kolovrat. Najnižja
točka med južnim robom Gračenice in Komnico je Kopankov sedlič
(1177m), preko katerega vodi markirana pot v dolino Zagračenico/Gratschuetzengraben
z naravno privlačnostjo Lepim studencem/Schoenbrunn. Hišna gora
Komnica (1739m), ki kraljuje južno nad Bleščečo, ima ta čas
nemško ime Ferlacher Spitze. Nekoč so jo imenovali Kleiner Mittagskogel
in Tuerkenkopf. Med Komnico in Kopankovim sedličem se na 1300
m višine nahaja bivša Lichtensteinova, zdaj Schnattlerjeva lovska
koča. Vzhodno pod Komnico je sedlo Preval oz. Komniška Vrata,
preko katerega je z Bleščeče speljana markirana pot na planino
Borovščico/Ferlacher Alm z Bertahuette in naprej na Jepo. Nekaj
sto metrov severno pod Komnico se greben konča v strmem, skalnatem
Bučovniku, katerega vzhodni rob se konča nad naseljem Kopanje/Kopain,
znanem po gostišču Tuerkenkopf, kjer pozimi deluje tudi vlečnica.
Za zaključek pa si prikličimo v spomin še nekaj domačih ledinskih
imen zahodno pod Bleščečo: grapa Reka, Praprotnica, Tomanov
klanec, Kopišče, Pešce, Potučje, vsa na poti z Bleščeče na Kopanje
( povzetek prispevka Lubota Urbajsa iz knjige Na planine vleče
me srce...100 let organiziranega planinstva na Koroškem).
|
Meli
